Govor ob odprtju razstave

Govor ob odprtju razstave
9 June 2016 narodni_dom_editor

Spoštovani gostje, dragi prijatelji,

v resnično čast mi je, da vam lahko v imenu Slovenskega kluba izrečem dobrodošlico na odprtju stalne razstave o Narodnem domu.

Odgovor na vprašanje, zakaj je skupina mladih, ki vodi Slovenski klub, vložila vse svoje sile v postavitev razstave, spletne strani in zgibanke o tej stavbi, je preprost: ker jih je pogrešala. Ker je bila naveličana dejstva, da je pomembno poglavje v tržaški zgodovini – podčrtujem tržaški in ne samo slovenski zgodovini – bilo obsojeno na pozabo. Da smo za Narodni dom vedeli le tržaški Slovenci, naši italijanski someščani in stotine študentov, ki ga vsakodnevno obiskujejo, pa malo ali nič.

Današnje odprtje je dokaz, da sta se mesto in njegova univerza spremenila. Ko sta pred dvajsetimi leti odpirala tukajšnjo šolo za prevajalce in tolmače, se jima ni zdelo potrebno postaviti vsaj ploščo, ki bi opozarjala na to, kaj je bil Narodni dom. Leta 2004, ob stoletnici njegovega odprtja, so bili časi sicer zreli za dvojezično tablo na pročelju, ne pa tudi za to, da bi požigalce označili z njihovim pravim imenom: zgorelo v plamenih nacionalistične nestrpnosti, piše tu zunaj. Dvanajst let kasneje smo na panoju, ki smo ga posvetili požigu Narodnega doma, zapisali, da so ga uničili fašistični skrajneži in nacionalisti. Tega nismo storili iz želje po revanši, ampak iz potrebe po jasnosti in resnici. Ker ni dovolj vsako leto ob 25. aprilu zahajati v Rižarno, govoriti o svobodi in demokraciji, če potem Zla ne znamo poimenovati z njegovim pravim imenom. Isto seveda velja tudi za ostala kriminalna dejanja, ki so napojila s krvjo naše kraje. Ampak danes smo tu, da spregovorimo o Narodnem domu. Da se spomnimo tistih šestnajst intenzivnih let, med katerimi so te prostore polnili Slovenci, Srbi, Hrvati, Čehi, Slovaki in drugi ljudje. Da ne pozabimo na preko 600 gledaliških predstav, ki so zaživele v tukajšnji dvorani s stekleno streho, ki jo je bilo mogoče tudi delno odpreti. Na operete, koncerte, plese, predavanja, spominske svečanosti, politične manifestacije in proteste. Da ne pozabimo, da je bil Hotel Balkàn med najbolj modernimi v Evropi, saj je razpolagal s sobami s kopalnico, kar je bil za tiste čase luksuz. Da ne pozabimo na kavarno, točilnico, dve restavraciji, tiskarno dnevnika Edinost.

Vse to in veliko več je bil Narodni dom med letoma 1904 in 1920. O vsaj delu njegove veličine pripovedujejo naša razstava, spletna stran, zgibanka in video projekcija. Vsega tega pa ne bi bilo, če nam ne bi priskočili na pomoč številni ustanove in zasebniki. V prvi vrsti Pokrajina Trst, ki je financirala naš projekt ND110. Projekt sta podprla tudi Sklad Libero in Zora Polojaz ter sklad Fondazione benefica Kathlenn Foreman Casali. Naša partnerja v projektu sta bila društvo Cizerouno ter Narodna in študijska knjižnica, ki nam je posodila tudi veliko fotografskega in drugega gradiva. Naša zahvala naj gre tudi škofijski gimnaziji v Vipavi, ki hrani fond Tomajske knjižnice, v katerega so primorski duhovniki hvalevredno arhivirali veliko dokumentacijskega gradiva o Narodnem domu. Hvala tudi zasebnim zbirateljem in fotografom – vsa imena so natisnjena na osmem panoju – predvsem pa Massimilianu Blocherju, ki je poskrbel za tridimenzionalne reprodukcije notranjosti Narodnega doma.  In seveda hvala univerzi, ki nam je od vsega začetka stala ob strani.

Prisrčna hvala vsem, ki so pripomogli k uresničitvi tega projekta, predvsem pa Jaruški. In hvala vam, ki ste prišli z nami praznovati ta dan!

Poljanka Dolhar

Narodni dom, 11. marca 2016

Schermata 2016-06-09 alle 20.39.45